»Pogledam v zvezde. Noč je jasna in Rimska cesta se zdi tako blizu. Tja bom kmalu namenjena. 'Vsi smo zvezdni prah,' – naenkrat se spomnim, kaj je Delenn rekla v Joejevem scenariju. Ni slab obet. Ne bojim se. Do takrat bom zaprla oči in čutila lepoto okrog sebe. In globoko vdahnila pod temnim nebom, polnim zvezd. Vdih. Izdih. To je vse.«

»Mira je bila vulkan«

»Kaj je najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo? Ja, lahko bi me ubili. In kaj potem? Umetnost ne bi smela imeti meja.«

»Vedno je bilo lahko napadati ženske tako, da so jih označevali kot vlačuge.«

»Mira je bila izjemno nežna oseba, prenežna za tisti čas, v katerem je razpadala država«

»Dragi Rade, ne veš, ne moreš vedeti in nikoli ne boš vedel, koliko si me osrečil s svojim pismom, kakor pravijo: kot da bi me sonce ogrelo!«

»Besedo oprosti je Mira imela najraje, a jo je slišala premalokrat«

»Vzorec sem poznala že na pamet, moja čustva so običajno označena kot dušeča, premočna, neobvladljiva. Označevali so me za preveč intenzivno, preveč posesivno, preveč temačno. Vedno znova so mi govorili, da sem preprosto preveč. Preveč česa? Nihče ni bil pripravljen pojasniti.«

»Zakaj sem bila tako nemirna? Zakaj sem potrebovala vse to? Zakaj nenehno potrebujem dokaze o lastni vrednosti? Zakaj ne morem biti pri miru?«